V svojih zgodnjih najstniških letih sem bil vedno nekoliko bolj okrogel. Ko sem postajal starejši, sem se redil, in ko sem tehtal 95 kilogramov, sem začel razmišljati, da mi ta teža verjetno lahko resno škodi. Zaželel sem si, da bi se ponovno vrnil k smučanju. Najprej sem prebral knjigo Kathleen DesMaisons »Potatoes Not Prozac« in se podučil o vplivu sladkorja in predelane pšenične moke na presnovo ter ju izločil iz svoje prehrane, teže sicer nisem izgubil, sem pa vsekakor imel več energije in se na splošno počutil bolje.

Zatem sem slišal za ta program. Vse, je zvenelo smiselno, in glede na to, da je vse temeljilo na njunih lastnih bogatih izkušnjah, sem se odločil slediti njunim predlogom – še posebej tistim, ki so se nanašali na vizualizacijo v alfa stanju ter na vse, kar je bilo povezano s programi FAT. Kmalu sem s kombinacijo večernega poslušanja zgoščenke, meditacije, sprememb pri prehranjevanju in telovadbe začel opažati prve rezultate. Bil sem popolnoma navdušen. Bilo je neverjetno.

Večino življenja sem bil osredotočen na svojo težo, svoj trebuh, na dejstvo, da nisem zadovoljen s svojim videzom – s svojo debelostjo, zaradi katere sem moral hoditi v telovadnico. Toda ko sem svojo pozornost preusmeril na zdravje, je izguba teže postala neka vrsta stranskega produkta. Zame je to bilo pravo razkritje.

Prej sem zjutraj rad dlje spal in seveda nisem telovadil. Sedaj vstanem ob šestih in pol ure posvetim jogi ali drugi rekreaciji.

V večernih urah sem bil nekoč navajen uživati ogromne obroke in vedno sem si privoščil tudi dodatek. Sedaj pojem pet manjših obrokov, razporejenih čez cel dan … z veliko sveže, žive organske hrane. Poleg tega svoji prehrani vsak dan dodam približno 10 gramov omega-3 lanenega olja; psihično sem veliko bolj osredotočen, bistrejši kot prej. Zame je bilo vse skupaj resnično velika preobrazba. Zagotovo sem samozavestnejši sam pri sebi in tudi v odnosu do žene. Brez dvigov in padcev razpoloženja, ki sem jih doživljal, ko sem se prehranjeval z veliko pšeničnih izdelkov in sladkorja. Sedaj se počutim uravnovešen.

V osmih mesecih sem shujšal 16 kilogramov, in dojel sem, da se je to zgodilo, ker ta program ni dieta, ampak sprememba življenjskega stila.

Zame je najpomembnejše, da sem srečen in da je to, kar počnem, vzdržljivo. Mislim, da ne bi smel nihče, ki želi shujšati, iskati takojšnje rešitve. To je zelo pomembno. Gre za zdravstveni vidik – pomembno je biti bolj ozaveščen o svojem zdravju. Zame je bilo to pravo odkritje. Čudovito je. Izguba teže je le stranski produkt.

Moja zgodba je dokaz, da lahko resnično uspemo v vsem.

– Tine K., spletni oblikovalec, 35

Nikoli nisem imela pretiranih težav s težo, saj mi je bila telovadba vedno dokaj ljuba. Še tri tedne pred rojstvom mojega dojenčka sem petkrat na teden hodila v fitnes center in pri tem zares uživala. In ugotavljala sem, da vsakokrat, ko telovadbo prekinem, ne glede na trajanje in razloge prekinitve, enostavno nisem tako srečna, kot ponavadi.

Moj porod je bil dokaj naporen; rodila sem tri tedne prezgodaj in stvari niso bile še povsem pripravljene. Sama sem dokaj organizirana oseba in navajena sem biti učinkovita pri delu in opravilih, takrat pa so se obveznosti začele kopičiti. Toda, ko imaš lastno podjetje, ti ne preostane drugega, kot da jih opraviš. Računovodska poročila in davčne obračune sem delala na prenosniku v bolnišnični postelji. Medicinske sestre niso mogle verjeti.

Mislim, da sem padla – no, ne v poporodno depresijo, ampak v resnično težavno obdobje. Prenehala sem telovaditi, saj sem dojila vsake tri ure in v prvih treh mesecih je moja deklica imela kolike; jokala je od zgodnjega jutra pa vse do šestih zvečer. Povrh vsega pa mi je moja portugalska kri povzročala še več stresa, ker nisem utegnila opraviti hišnih opravil. Rada imam čisto hišo: ko je vse čisto, to pomeni, da je vse, kot mora biti. Vse se je dogajalo naenkrat in bila sem tako izčrpana, da nisem imela niti časa, da bi dojela, kako huda je moja izčrpanost, zato ni čudno, da je šlo vse po zlu.

S svetovalko sem se pogovarjala o tem, kako ogromna se počutim, in rekela mi je, naj ne skrbim, saj bi se morala po končanem dojenju vrniti v normalno stanje. A kaj, ko sem tako nestrpna oseba!

Pričakovala sem, da bo spregovorila o tem, kaj jem, in o tem, koliko telovadim – saj veste, standardni pristop … ona pa me je najprej vprašal: »Kaj narediš za sprostitev?« pomislila sem: »Čakaj malo! To ni bistveno!« Rekla je, da moj um in moje telo dojemata vse, kar se dogaja v mojem življenju, kot poziv na boj, in da trenutno »ne obstaja čas zame«. Zato mi je dala navodila. Prva stvar, ki mi jo je naročila, je bila: »En dan v tednu si vzemi prosto, izrabi ga samo zase. Dojenčico daj v varstvo in da se ne lotiš pospravljanja ali čiščenja; ta dan imej izključno zase.«

In to sem tudi storila, a počutila sem se krivo, saj je partner garal, medtem ko sem jaz otroka puščala v varstvu. [Pomislila sem: »O, Bog! Kakšna mati pa sem?!«] A ne glede na to, sem si prost dan vzela. Petke sem zato imela proste in prvih pet ali šest tednov sledenja navodilom sem prespala kar cel dan. Otroka sem pustila v varstvu, se vrnila domov in se kmalu “onesvestila”.

Toda sčasoma sem začela svoj čas bolje izkoriščati, hodila sem na sprehode in masaže, in predpostavljam, da sem se resnično začela ponovno polniti, moje telo pa se ni več počutilo prikrajšano. Ni več stradalo in jaz res nisem več potrebovala odvečne teže, zato se je le-ta enostavno odluščila, resnično brez težav in napora. Ni se mi bilo treba truditi. Spet sem imela energijo za telovadbo… spet sem se vrnila k staremu načinu delovanja in sedaj sem mnogo srečnejša.

Metoda mi je pomagala, da sem se začela zavedati, kako pomembno je, da poskrbim zase. Če uspem poskrbeti zase, bom bolje skrbela tudi za mojo družino, in to mi je bilo v veliko pomoč pri premagovanju občutka krivde.

Sedaj čutim, da sem ponovno v ravnotežju in da s tem, ko delam, kar je najbolje zame, delam tudi najbolje za mojo družino.

– Suzana C., vodja marketinga in mama, 40

Kot najstnica sem bila naravno suha. Po dveh nosečnostih pa sem začela pridobivati težo. Bila sem v drugem mesecu nosečnosti z mojim drugim otrokom, ko sem zapustila moža in se zaradi posledičnega stresa začela naglo rediti. Leta 2000, proti koncu moje druge nosečnosti sem se zredila za 25 kilogramov. Tehtala sem približno 86 kilogramov, nato sem rodila in teža se je spustila na 80 kilogramov. Vendar sem te kilograme kmalu pridobila nazaj in nato nadaljevala z neprestanim nihanjem dol in gor. Vse je bilo ciklično in bilo je absurdno, jaz pa sem čutila, da zbolevam za diabetesom.

Oktobra 2007 sem intervjuvala ljudi za svoj radijski program in tako tudi mojo kasnejšo svetovalko. Ko je začela govoriti o ˝prenajedanju in lakoti˝, je nekaj v meni kliknilo. Pomislila sem: »To je tisto, kar počnem tudi jaz.« Nato je spregovorila o čustvenih odzivih pri ločitvah in o tem, kako oseba v takem primeru postavi okrog sebe zaščito, in vse se mi je zdelo zelo logično. Za intervju sem imela na razpolago le petnajst minut časa in bilo je neverjetno; potem ko sva se umaknili iz etra, sem se z njo pogovorila o svoji situaciji… Pogovorili sva se o mojem čustvenem prenajedanju zaradi prvega zakona, ko sem čutila, da mi je bilo vse odvzeto, in ko sem čutila pomanjkanje. Zame je bilo tudi ˝varno˝ biti malce predebela, saj se tako nihče ni čutil z moje strani ogroženega.

Prvih nekaj kilogramov sem izgubila pred nakupom, že samo zaradi svojega zavedanja: »O, moj Bog! Moje telo želi biti debelo!« Teža je začela upadati. Sama zavestno nisem ničesar naredila, razen da sem si znova in znova ponavljala: »Živim v izobilju. Super!« Nato sem šla do kuhinjskih omaric in si rekla, da bodo vedno polne; vprašala sem se, ali si česa želim, in si nato tudi odgovorila, da si ne želim ničesar.

To odkritje se je začelo z notranjim spoznanjem, da je to pravilna odločitev. Misel, da moje telo to dela zato, ker me ljubi, je mojo odločitev še podkrepila. Tisti trenutek, ko sem dojela, da so ljudje debeli zato, ker njihovo telo želi, da so debeli, sem občutila trepet. Nekaj v meni se je prebudilo. Potem sem zgoščenko z vizualizacijo poslušala vsak dan. Namenila sem ji tri tedne in pol in v tem času shujšala 5 do 7 kilogramov. Po štirih tednih sem izgubila 10 kilogramov, vse skupaj do sedaj pa 15,5, kilogramov.

Še več, po tistih prvih tednih se mi je zdelo, da se je vse spremenilo. Našla sem novo poklicno pot; stvari so se odvijale same od sebe. Sedaj potujem in vabijo me na čudovite dogodke. Medtem se teža lušči z mene – čarovnija v čarovniji, druga za drugo.

Metoda vam ne nudi podpore samo pri izgubi teže; popelje vas do stanja, v katerem začnete ceniti čarobnost tistega, kar ste, in to, kar imate možnost deliti z drugimi.

Prav tako pa so bolj zdravi tudi moji otroci; njihova koncentracija je mnogo boljša, odkar sem zdrava prehranska načela začela uporabljati za celo družino, čeprav nihče nima težav s težo. Postali so boljši otroci. Kar zadeva delo, neprestano dobivam nove priložnosti. Pojavljajo se same, ni se mi potrebno truditi zanje. Mislim, da to prihaja iz srca vesolja, v katerem se nahajam. Videti sem mlajša. Moja koža je lepša. Moj odnos z drugim možem je bil vedno fantastičen, a zdaj je še boljši. Vse je na svojem mestu. Zdi se, da imam čarovnijo, ki jo lahko delim z ostalimi, in deliti z nekom čarovnijo, je danes zame varno.

– Helena G., radijska osebnost in napovedovalka, 37

Kot pri mnogih predebelih ljudeh so se tudi moje težave s težo pojavile že takoj v otroštvu. V drugem razredu osnovne šole sem celo sodelovala v televizijski oddaji o hujšanju; bila sem stara le osem let in že takrat sem izkusila, kaj pomeni biti izpostavljen na nacionalni televiziji zaradi debelosti. Ko sem bila stara 20 let, sem z dietami in spremljajočim jo-jo učinkom prilezla od 100 pa do 130 kilogramov. Ko sem se bližala tridesetemu rojstnemu dnevu, sem stopila na tehtnico in tehtala 152 kilogramov. V trenutku mi je moje življenje postalo kristalno jasno. Pogledala sem svojega sina in dojela, da se moram vdati. Življenje, kakršnega sem živela, mi ni bilo všeč. Brez konca in kraja sem se neprestano borila proti lastni teži.

Bila sem stara trideset let, torej še zelo mlada; dovolj mlada, da življenje spet vzamem v svoje roke, a kljub temu dovolj stara, da premislim, koliko svojega življenja sem že izgubila. V najlepših letih se nisem nikoli usedla na plažo in dovolila, da bi bila moja koža izpostavljena soncu. Nikoli se v intimnosti ob nikomer nisem slekla do golega. In poleg tega sem si zaradi sina resnično želela biti zdrava. Tolikšen del mojega življenja je bil še vedno nedoživet! Morala sem se vdati in potrebovala sem pomoč. Metodi sem začela slediti približno en mesec pred kirurškim posegom. Ne glede na to, katero pot ubereš pri svoji preobrazbi, lahko vedno izkoristiš prednosti te metode.

Metoda zdravi pravzaprav številne prikrite vzroke, ki pri ljudeh povzročajo prenajedanje in prekomerno debelost. Dopolnjujejo jo prehranski dodatki in modrost, ki ljudem pomaga doseči optimalno zdravje.

V mojem primeru je šlo za težave z nadzorom. S pomočjo te metode se soočiš s svojim stanjem – v tišini slišiš kaj ti telo sporoča – morda prvič v tvojem življenju. Ko hujšaš s pomočjo ostalih diet, se v bistvu zanašaš na mnoge stvari, ki ti jih nudi svet, in vase vpijaš poglede in zvoke in verovanja drugih ljudi, medtem ko s to metodo pričneš poslušati svoj glas in ubirati svojo pot.

Odločila sem se za kirurški poseg na želodcu z vstavitvijo traku, a sem kljub temu sledila vsem nasvetom. Verjamem, da sem neverjetne rezultate uspela doseči prav s pomočjo teh priporočil. Shujšala sem več kot 80 kilogramov. Sedaj tehtam 71 kilogramov.

Ta metoda ni tehnika. Pomaga ti priti v stik s tistim, kar so tvoje esencialne potrebe – s stvarmi, s katerimi smo stik že zdavnaj izgubili. Gre za vzpostavljanje povezave s tistim, kar je resnično najbolje zate in za hranjenje tvojega bitja na vseh ravneh. Ta rešitev je revolucionarna – ker smo stradali, je vse, kar moramo zdaj storiti, to, da dodamo tisto, česar nam primanjkuje, namesto da bi si karkoli odvzeli. Kako drugače lahko razložim ta popolni čudež?

K. A., 33

Poleg tega, da sem bil nekoč aktiven nogometaš, sem se celo življenje rad ukvarjal s športom. Pri osemnajstih letih sem se pridružil vojski; tedaj sem tehtal 92 kilogramov.

To je bila res kakovostna teža. Noge sem imel kot dirkalni konj. Celo sedaj merim čez prsni koš 115 centimetrov, a že po nekaj dnevih uživanja mesnih dobrot in pic z lahkoto pridobim 3 kilograme in večkrat me zbadajo, da sem ˝debelušen˝.

S športom sem se nehal ukvarjati pri štiriintridesetih letih in takrat sem tehtal malo čez 100 kilogramov. Prekomerno pitje po vsaki tekmi je pomenilo dodaten način pridobivanja kalorij. Postajal sem vse težji, zadnjih dvajset let sem se zredil 2 do 3 kilograme na leto. Ni šlo za napihnjenost, moj plašč je postajal vedno bolj ohlapen. Saj ne, da bi se opazilo, a kaj, ko nisem več mogel zapeti zgornjega gumba na srajci. Pri triinštiridesetih sem tehtal že 108 kilogramov, pri triinpetdesetih pa 114 kilogramov.

Tu je bil še dejavnik stresa. Kot računovodja sem moral upoštevati številne delovne roke. Da bi lahko delal in da bi bilo delo do jutra opravljeno, sem moral tudi jesti in piti. Včasih so moji obroki trajali vse do zgodnjega jutra, pijača na eni strani in prigrizek na drugi.

Šlo je v glavnem za vino, pivo, sir in piškote – in arašide. Nato se je na trgu pojavil hamburger in kebab. Po tekmah ali drugi rekreaciji sem začel dobesedno hlastati po takšni hrani in uživati vse tiste slabe stvari, katerih naj ne bi jedel.

Leta 2010 sem se hotel upokojiti, a sem bil zaradi padca borznih tečajev prisiljen ponovno delati kot nepremičninski agent. Do upokojitve mi nikakor ni uspelo priti in bilo je zares zelo stresno. Delal sem v hudi konkurenci, ki ni poznala usmiljenja.

Nekega dne sem odšel na seminar o tej metodi. Najprej sem prenehal s pitjem alkohola. Spoznal sem, da se nekje znotraj mojega debelega telesa nahaja suho telo, ki želi priti na površje. Tiste tri besede: »Misli kot suhi!« so bile najpomembnejše. To je to. To je več kot prehranjevanje; to je več kot sprehod, na katerega se odpravim. To je holistična plat stvari – pravilna nastavitev uma.

Vizualizacijsko zgoščenko vidim kot eno nujnih stvari. Moje življenje se je povsem spremenilo. Prebral sem tudi knjigo Skrivnost (The Secret). Postal sem vsakogaršen prijatelj in mladina danes rada vstopa skozi moja vhodna vrata. Imel sem dve operaciji kolen, vendar lahko s pomočjo palic hodim povsod, medtem ko prej nisem mogel nikamor. Sedaj potujem. Moje življenje se je tako zelo spremenilo. Moje celo življenje je postalo boljše. Moral sem celo predelati nekaj svojih oblek, nekaj pa zaradi širine in velikosti tudi zavreči.

S pomočjo te metode sem postal dejaven. Ne morem si predstavljati, da bi se vrnil na strara pota. V sebi čutim ogromno radost.

H. A., upokojeni računovodja, 74

Od nekdaj sem bila močna, stabilna oseba – celo kot mlado dekle. Tehtala sem približno 95 kilogramov. Sem močne postave, zato nikoli nisem bila videti zares debela. Po upokojitvi pa sem se dobesedno napihnila. Prijateljice so me včasih klicale Kitek. Zelo sem se namreč zredila. Takoj po upokojitvi sem postala širša v ramenih in čez prsi ter se zredila v noge. Trajalo je približno dve leti, da sem iz sebe spet naredila pravega Kita. Moja teža je nihala gor in dol. Poskušala sem mnoge stvari, a nič ni delovalo.

Prišla sem do točke, ko sem telovadila prav vsak večer približno šest mesecev, a vse, kar sem uspela doseči, je bila izguba približno sedmih kilogramov. Če sem prenehala, sem vso težo pridobila nazaj v samo nekaj tednih. Kot posledica prekomerne teže, ki sem jo nosila naokrog, se je začela pojavljati izčrpanost. Izgubila sem zanimanje za vsakršno dejavnost in aktivnost. Dolga leta sem samo vegetirala.

Nato sem na televiziji videla prispevek o tej metodi in nekaj v meni je kliknilo. Bilo je, kot bi slišala: »To je tvoja rešitev.« Dobila sem zgoščenko, ki si jo še vedno predvajam vsako noč. Ne grem v posteljo, dokler je ne poslušam.

Bilo je kot čudež. Po izobraževanju in poslušanju zgoščenke sem začutila: »To je to!« in začela izgubljati težo. Sprva nisem pretirano razmišljala o tem, a postopoma sem začela pridobivati obliko. Moja hči je bila prva, ki je to opazila: nisem imela več trebuha, ki je prej segal vse do mojih kolen.

Danes ne čutim več potrebe, da bi se najedla ogljikovih hidratov, kruha, tort in piškotov. Če sem iskrena, sem preprosto izgubila željo. Zgoščenka je genialna. Za izvajanje vizualizacije sem si izrezala sliko mladenke s čudovito postavo in jo položila poleg postelje. Sklepala sem, da je najbolje, če se osredotočim samo na določene dele telesa – tiste, za katere sem želela, da postanejo vitki: roke, noge in zadnjico. Nato sem poslušala zgoščenko., pogledala fotografijo, ugasnila luč ter zaspala. Pogosto se zgodi, da mi zgoščenke ne uspe poslušati do konca, ampak jo prespim, a zjutraj se vedno počutim dobro.

Večino svojega življenja sem sledila intuiciji. Menim: ko ti je usojeno, da nekaj vidiš, to tudi vidiš. Neumorno sem iskala nekaj takega – zato sem vedela, da je to pravo zame. Čutila sem, da bo delovalo in tudi je delovalo. Shujšala sem 50 kilogramov v približno šestih mesecih. Nikoli nisem pripisovala pomena temu, koliko sem shujšala ali kdaj sem shujšala; nisem se tehtala.

Težo mi je uspelo obdržati že osem mesecev in do sedaj nisem pridobila niti grama. Ne bom prenehala poslušati zgoščenke in ne bom prenehala vizualizirati vsak večer. Zgoščenka je postala moja mantra.

Poleg težav s težo je pred mojo preobrazbo raven mojega krvnega sladkorja nihala med šestnajst in sedemnajst in se včasih dvignila vse do dvajset. V zadnjih dvanajstih mesecih se je spustila vse do 7 in do 5, tako da se sedaj giblje v normalnem razponu. Rekli so mi, da je diabetes še vedno prisoten, a sama menim, da ga nimam več. Ni mi potrebno skrbeti zaradi njega.

Nameravam se začeti učiti italijanščino. Že od nekdaj je bila to moja želja, a v času, ko sem se redila, se mi ni ljubilo lotiti se česarkoli. Sedaj želim ponovno biti del sveta. Družabnega življenja zelo dolgo nisem imela. Nisem hotela ničesar početi in nikogar videti. Zdaj pa! Padala sem dolgo, hitro sem treščila ob tla, a se hitro tudi pobrala. Zdaj razmišljam bolj pozitivno kot sem prej.

Alenka P., upokojena telefonska operaterka, 70