Najcelovitejša kdajkoli narejena študija o prehrani in zdravju
Kitajska Študija
UVOD
Knjiga T.C. Campbella in njegovega sina Thomasa je rezultat njegove (njune) življenske poti pri razkrivanju vpliva prehrane na zdravje ljudi. Naše vsakdanje aktivnosti ali razvade življenja in hranjenja lahko na zdravje vplivajo katastrofalno ali pa odrešujoče. Naslov knjige je simbolično povzet po veliki raziskavi vzrokov za rakava obolenja na Kitajskem v osemdesetih letih, ki je prva na ljudeh masovno potrdila izsledke raziskovalcev pri hranjenju poskusnih živali s hrano živalskega oziroma rastlinskega izvora.
Vendar knjiga daleč več od te študije in avtorjevega samostojnega raziskovanja opiše tudi druge študije in primere v prid in v poduk današnjim razvadam zahodnega človeka in predvsem pritiskom industrije na način prehranjevanja. Veliko virov potrjuje preventivne in zdravilne učinke polnovredne rastlinske hrane na vse moderne bolezni, ki jih v drugem delu tudi podrobneje opiše – bolezni srca, debelost, pogoste vrste raka, diabetes in druge avtoimunske bolezni.
Tretji del je vodnik dobre prehrane z nazorno predstavitvijo načel, ki jih bomo morali upoštevati pri prehodu na polnovredno hrano. V zadnjem delu avtorja opišeta še politično, kapitalsko in znanstveno igro s človekovim zdravjem, katere del sta bila tudi sama. Podobno kot Engdahl v Semenih uničenja nam deloma odkrijeta povezanost vseh teh sfer na račun zdravja ljudi, čeprav se mogoče niti ne zavedata povsem pravega izvora vseh teh zločinov.
Rešitve, ki jih predlagata, se tičejo večinoma zgolj sprememb prehranjevalnih navad, torej odločitev, ki jih lahko sprejme posameznik zaradi svojega zdravja. Ob vsem zavedanju, da sistem uspešno ruši vse širše zastavljene poskuse pomoči tem posameznikom, pa ne znata najti rešitev, ki bi omogočile sistemske spemembe na tem in drugih povezanih področjih. Predlagane spremembe tudi niso odraz želje ali potrebe po odpravi mučenja živali na farmah in pri medicinskih poskusih ali bistveno večje ekološke skbi za naravo. Zagovarjanje veganske prehrane je le posledica ohranjanja človekovega zdravja. Povsem možno je, da teh usmeritev avtorjev niti ne poznamo, ampak v tej knjigi enostavno zaradi obilice gradiva niti ni mogoče vsega napisati. Vendar je tudi s tega stališča knjiga izjemna in mora vsamemu, ki jo prebere, pomeniti začetke sprememb v njegovem prehranjevanju. Z vsakim našim takšnim dejanjem bodo ugodne posledice nastale tudi za živali in naravo.
PRVI DEL
Težave
Opišeta bolezenske težave Američanov. Najbolj razširjene so sodobne bolezni, vse vrste raka, debelost in diabetes. Najmnožičnejši morilec so bolezni srca in ožilja, za katerimi trpi več kot 60 milijonov Američanov. Preko 200.000 ljudi na leto ubijejo nezaželeni učinki operacij, zdravil, napačno predpisana zdravila in druge napake. Učinkovitost zdravstvenega sistema je v primejavi s podobnimi državami med najslabšimi. Petina ljudi je brez zdravstvenega zavarovanja. Sistem preprosto škoduje zdravju, vključno zznanostjo, ki se osredotoča na ozke probleme in se ne zmeni za široko raznolikost narave. Rešitve so enostranske in tudi, če izpustimo interese farmacije, se nasveti za ohranjanja zdravja s pomočjo hrane osredotočajo na posamezna hranila, moderna živila in diete.
Kitajska študija, po kateri ima kniga ime, je izredno široka raziskava o prehranskih vzrokih rakavih in drugih obolenj na Kitajskem, ki je potekala že od leta 1980 naprej, potem ko so Kitajci sami izdelali natančen pregled pojavljanja bolezni po področjih. Študija je dala veliko odgovorov na vprašanja vplivov prehrane na bolezni, ki so se skladali s predhodnimi in vzporednimi laboratorijskimi poskusi in z že ivedenimi raziskavami drugih znanstvenikov. Knjiga ponuja širok pogled na preprečevanje in zdravljenje bolezni skozi številne prehrambene dejavnike. Na zatožno klop pridejo predvsem živila populariziranih živalskih izvorov, tako glede že znanih škodljivih maščob, kot tudi nezadostnosti z mikrohranili in neustreznosti beljakovin.
Poveličevanje beljakovin
Pred 50 leti je veljalo, da je prebivalstvo revnejšega sveta podhranjeno, ker uživa premalo mesa in “visokokvalitetnih” beljakovin, posledice pa se kažejo v nizki storilnosti in majhnih intelektualnih sposobnostih. Kulturna pristranskost je poveličevala uživanje velikih odmerkov beljakovin kot pravico “civiliziranih narodov”. Prva taka raziskava, v kateri je Campbell sodeloval, je imela namen na nek način pomagati filipinskim otrokom. Zaradi omejenosti dostpa do rib so poskušali vzgojiti velike pridelke arašidov, a se je pokazalo, da se v njih tvori ena od močnih rakotvornih snovi aflatoksin. Iskanje najbolj okužene hrane je pokazalo na arašidovo maslo, ki so ga veliko več uporabljale bogatejše družine, katerih otroci so tudi veliko bolj obolevali za rakom jeter. Dognanja so sovpadla z drugo študijo iz tistega časa, po kateri so podgane z enakim vnosom aflatoksina zbolevale za rakom veliko bolj, če so jih hranili tudi z večjimi količinami beljakovin…
Izklopite raka
V 70. Letih je začel nastajati seznam kemikalij, ki so jih z raziskavami povezali z nastanki različnih vrst raka – herbicidi, nitriti, umetna sladila, dioksini, aflatoksin… Na laboratorijskih živalih so dognali, da se nekatere snovi v telesu preoblikujejo v druge, ki so potem dejanski povzročitelji rakavih sprememb. Nadaljnja raziskovanja Campbella in sodelavcev so se osredotočala na kombiniranje različnih količin rakotvornih snovi in hranil, predvsem beljakovin v čisti obliki kazeina iz kravjega mleka.
V nastajanju raka so ugotovili tri faze. Od rakotvorne snovi je odvisna le prva, kjer snov prodre v celice, njeni presnovni produkti reakcije s celičnimi encimi pa začnejo vplivati na DNK. Velikokrat celice že same popravijo takšne okvare, vendar če se celice z okvakjeno DNK delijo, postanejo okvare dedne.
V drugi fazi, pospeševanju, tvorijo okvarjene celice majhne otočke – žarišča. Razvoj žarišč in raka je odvisen potem od prehranjevanja. Čim več “visokokvalitetnih” beljakovin, podobnih človeškim, telo zaužije, tem hitreje se žarišča razvijajo v tumorje. Žarišča lahko ostajajo tudi dolgo časa neaktivna in če se prehrana potem spremeni na visoko beljakovinsko, dobijo te celice dovolj gradbenih snovi in začnejo nenadzorovano rasti… V drugih virih najdemo, da mutacija rakavih celic pogosto pomeni vpliv na tiste gene, ki uravnavajo delitve in omogočijo celično smrt po določenem številu delitev. Če je ta mehanizem uničen, postanejo celice nesmrtne in delitve neskončne… Tretja faza je napredovanje, ko rast tumorja začne dušiti druga tkiva okrog sebe, in ko se od tumorja začnejo ločevati deli in se kot metastaze razširjati po telesu.
Campbell in sodelavci so ugotovili, da količine pod 10% beljakovin v prehrani podgan niso povzročale razvoja žarišč v tumorje. Z 20% beljakovin so vse živali, ki so jih prej okužili z rakotvorno snovjo, umrle. Proučevali so tudi obnašanje že nastale bolezni pri spreminjanju prehrane. Razvoj raka iz hepatitisa B je bil prav tako v 2. fazi odvisen od beljakovinske prehrane. Rezultati so bili enaki in so se tudi ujemali z drugimi raziskavami, ki so eksperimentirale z drugimi rakotvornimi snovmi. Mlečni kazein se je izkazal za izjemnega pospeševalca rakave rasti. Podobne poskuse so ponovili z rastlinskimi beljakovinami namesto kazeina, ki pa niso pospeševale razvoja žarišč – še več, razvoj se je zmanjšal.
Lekcije iz kitajske
V 70. Letih so Kitajci po naročilu prav tako za rakom umrlega predsednika Chou En Laia izdelali izjemen pregled pojavov teh bolezni po celotnem področju države. Raziskovalo je več kot pol milijona delavcev. Pridobljeni podatki so kazali mnogokrat izjemne razlike v pojavu posameznih vrst bolezni v navidezno podobnih področjih. Zanimiva so bila predvsem kmetijska področja, kjer so ljudje uživali večinoma doma pridelano hrano. Posredovanje znanstvenikov in dogovor obeh vladje omogočil, da je tem izjemnim podatkom sledilo tudi prav tako široko zastavljeno raziskovanje. Delo na terenu je zajemalo pri 6500 družinah v 65 področjih jemanje krvnih vzorcev, izpolnjevanje prehrambenih vprašalnikov, preverjanje dejanske prehrane, beleženje bolezni… V raziskavo so vključili tudi parametre, pomembne za ugotavljanje drugih bolezni – srca, diabetesa… in namenili enako pozornost vsem hranilnim skupinam, maščobam, OH, beljakovinam in mikrohranilom. Skozi kasnejše procesiranje teh podatkov so prav zaradi velikih razlik v pojavih posameznih bolezni so lahko sklepali na dejanske vzroke zanje. To je bila Kitajska študija. Campbell je deloval kot direktor projekta.
Primerjava holesterola v krvi, razširjenosti koronarnih bolezni in prehranjevanja je pokazala, da uživanje živalskih beljakovin zvišuje slab holesterol v krvi. Celo majhne količine beljakovin (10% povprečnega vnosa Američanov) so znatno pripomogle k večjemu tveganju srčnih obolenj, celo bolj “učinkovito” kot živalske maščobe in holesterol v hrani.
Geografska primerjava bolezni je jasno pokazala dve veliki skupini bolezni – bolezni izobilja in bolezni revščine. Najbolj razširjene bolezni Zahoda so se v večji meri pojavljale tudi v bogatejših predelih Kitajske. S temi je bil tudi povezan holesterol v krvi. Višja poraba živalskih beljakovin je holesterol zviševala, rastlinske beljakovinepa so ga zniževale. Povprečni vnos beljakovin na kitajskem podeželju je majhen (okrog 7g/dan), vendar so tudi pri takšnem vnosu opazili povečano tveganje za bolezni izobilja v primerjavi z območji, kjer je bilo prehrane z živalskimi beljakovinami še manj.
Že od 1980 naprej so raziskovalci prihajali do povezav med rakom (dojk) in skupnimi maščobami v hrani. Kasneje so dobili tudi podobna razmerja samo med živalskimi maščobami in rakom. Vnos celotnih maščob je dober kazalec za porabo živil živalskega izvora, s tem pa tudi živalskih beljakovin. Povezava med maščobami oz. živalskimi živili z rakom deluje tudi preko drugih povezanih mehanizmov, kot so višji nivoji ženskih hormonov, zgodnja menstruacija in pozna menopavza. Prepletenost odnosov je velika. Ravni estrogenov pri Kitajkah so nižje, v življenju so mu izpostavljene le za okrog 40% izpostavljenosti Evropejk, in rak dojk se pojavlja 5 krat redkeje kot na Zahodu. Posamezen mehanizem ni bil nikoli nizek, če so bili drugi visoki, učinki na vseh pa so se pojavili pri nizkem vnosu živil živalskega izvora.
Vlaknine so sestavljene iz kompleksnih OH. Rastlinam dajejo čvrstost in jih človek skoraj ne prebavlja. S tem mu ne dajejo kalorij ali drugih hranilnih snovi. Kljub temu pa so pomembne, ker večajo volumen zaužite hrane, ohranjajo manjšo gostoto in lažji dostop prebavnih sokov. Z večjim volumnom smo prej siti, ne da bi zaužili preveč hranilnih snovi – s tem se tudi navajamo na manjšo potrebo po hrani. Povprečen vnos vlaknin na Kitajskem je trikrat večji kot v ZDA, v nekaterih delih celo veliko večji. Z vlakninami je povezan tudi večji vnos nekaterih mikrohranil, npr. železa.
Antioksidanti so velika skupina snovi, ki ščitijo rastline in njihova semena pred zunanjimi reaktivnimi snovmi. Običajno imajo kakšne šibke vezi med atomi (premalo ali preveč elektronov), ki se ob prisotnosti reaktivnih prostih radikalov (s komplementarno šibkimi vezmi) razprejo in vežejo škodljivo snov nase. Včasih pravimo, da so to barvila – ker se v večjih količinah nahajajo na površini plodov ali živih delov rastline in tako ustvarjajo nek svetlobni učinek, ki pa ni bistven. Sem spadajo npr. vitamini C ali E ter karoteni. Podobno delujejo tudi nenasičene maščobe in nekateri hormoni živalskih organizmov. Danes postajajo kot prehranska dopolnila znani močnejši flavonoidi (npr. OPC – oligomerni proantocianidni kompleks), ki jih najdemo v številnih plodovih, peškah, semenih, skorji olesenelih delov, v zelenemu čaju, itd.
V Kitajski študiji je najbolj izstopala v nekaterih območjih povezanost nizke ravni vitamina C s pojavom več različnih vrst raka, v ozadju pa se je pokazal tudi nizek vnos sadja. Za Kitajsko bi bilo lahko pomembno tudi tradicionalno pitje čaja, ki vsebuje veliko OPC, vendar v tistem času na te snovi najbrž še niso bili pozorni. S temi antioksidanti namreč povezujejo tudi t.i. japonski paradoks – izjemno majhno število močnih kadilcev zboleva za pljučnim rakom, podobno kot je v Franciji, kjer se ljudje hranijo s tradicionalno mastno hrano in pijejo veliko črnega vina, pojav kardiovaskularnih bolezni redkejši, OPC pa celo registrirano zdravilo za ožilje…
Drugi antioksidanti (vitamina A in E) so topni v maščobah in zato delujejo vzporedno s škodljivim delovanjem maščob in torej ne tako učinkovito. Predvsem je njihove učinke težje meriti. Kljub temu pa so ugotovili, da je bil rak želodca pogostejši, če so bile koncentracije beta-karotena v krvi nižje… V vsakem primeru so antioksidanti orožje, ki zadržijo nevarne molekule, preden sploh vstopijo v celice, in tako omogočijo, da imunski sistem in zaščitni mehanizmi encimov v celicah nimajo toliko dela. Vendar antioksidanti niso čudežni – ena snov ni sposobna »loviti« cele vrste različnih radikalov – zato potrebujemo celotno naravno kompleksnost teh snovi, ki jo lahko dobimo le s polnovredno rastlinsko hrano.
Ogljikove hidrate dobimo predvsem iz sadja, zelenjave in žit. V naravi se nahajajo skupaj v različnih oblikah sladkorjev, škrobov in so povezani z množico mineralov, vitaminov, vlaknin in tudi različnih maščob in beljakovin. Tako kot vse te snovi v rastlinah delujejo usklajeno, bodo tudi v človeškem organizmu zagotavljale za zdravje največje koristi. Telo dejansko razgradi sestavljene OH v enostavne sladkorje in v krvi se nahaja le glukoza.
Človek je v svojem stremljenju za všečno in okusno hrano začel predelovati rastline, ki akumulirajo večje količine enostavnejših OH v sladkorje. Tradicija uživanja prečiščenih sladkorjev brez vse naravne bogatosti je velika. In šele v zadnjih desetletjih začenjajo ljudje za direktno porabo posegati po neprečiščenih sladkorjih. OH se na splošno hitreje vsrkavajo v kri, kot druge snovi in povzročajo t.i inzulinske reakcije. Ker človek naenkrat ne more porabiti toliko energije, se sladkor shranjuje, tudi v obliki maščob.
Beljakovinska in maščobna prehrana preusmerja energijske snovi v zalogo. OH se lahko hitro porabijo za ohranjanje temperature telesa, za gibalne funkcije in delovanje organov. Količino energije merimo v kalorijah. Kitajci porabijo več kalorij, vendar hrana vsebuje malo maščob in beljakovin. So bolj dejavni, celo tisti katerih delo zahteva manj gibanja. Pojav je v bistvu isti, ki so ga opazili pri krmljenju poskusnih živali z nizkmobeljakovinsko hrano. Živali so bile bolj zdrave in so se tudi same veliko gibale na kolesih v kletkah…
Rak na jetrih je na Kitajskem na nekaterih območjih zelo pogost. Zdelo se je, da je krivec hepatitis B, kajti povprečno je bilo več kot 10% poskusnih oseb okuženih. Oboleli so imeli visok holesterol v krvi in so tudi uživali hrano živalskega izvora. Rezultat je bil popolnoma enak, kot v eni od prejšnjih študij z mišmi. Živalska hrana je povzročala napredovanje raka, ki ga je sicer sprožil virus…
DRUGI DEL
Bolezni srca
Maščobne obloge na srčnih arterijah so sestavljene iz nasičenih maščob, slabega holesterola, beljakovin, odmrlih celic in drugih snovi, ki jih kri prenaša naokrog. Pretočnost žil se zmanjšuje. Če se to dogaja počasi, se ustvarijo nove poti za pretok. Hude omejitve pretoka zaznamo kot bolečino. Strdek pa nastane ponavadi v žilah, ki so manj in hitreje zamašene, ko še dovolj velik pretok odtrga del obloge…
Framinghamska študija je že leta 1961 pokazala prepričljivo povezanost visokega krvnega holesterola in bolezni srca. Študije na živalih kažejo, da holesterol povečuje tudi prehrana s čistimi živalskimi beljakovinami, ne le z maščobami. Rastlinske beljakovine (iz soje) pa holesterol v krvi zmanjšujejo. Obstaja tesna povezanost med vnosom živalskih beljakovin in maščob. Živila je potrebno obravnavati kot naravne celote. Več zdravnikov je doslej že izvedlo poskuse in programe, v katerih so omejili ali prepovedali vnos živalskih hranil. V skupinah z že razvitimi srčnimi obolenji, kjer so prehrano osnovali na rastlinski, se je raven holesterola v krvi močno znižala in prav tako upadlo število nadaljnih bolezenskih zapletov, v velikem nasprotju s primerjalnimi skupinami, ki prehrane niso spremenile…
Debelost
Je povezana s prevelikim vnosom živalskih maščob, beljakovin in OH. Na splošno se maščobe skladiščijo v telesu, ker vnašamo preveč snovi, ki jih telo lahko porablja za energijo – za fizično delo, vzdrževanje telesne toplote in (povezano) delovanje organov. Beljakovine se v jetrih razgradijo na gradbene elemente telesa – aminokisline, vendar se tudi te lahko pretvorijo v maščobe, če jih je preveč za obnavljanje in rast telesnih tkiv.
Debelost je povezana s številnimi boleznimi, še najbolj srčno-žilnimi in diabetesom na primer. V zahodnem svetu je vedno več debelih ljudi, tudi otrok, in priseljenci iz dežel, kjer je tega pojava mnogo manj, s sprejemanjem zahodnega načina življenja hitro podležejo tem težavam. To kaže, da je res prehrana tista, ki prevlada nad genskimi zasnovami. Rešitve, dokazane tudi z raziskavami, so v polnovredni rastlinski hrani, ki lahko daje enako količino kalorij. Morebitne odvečne kalorije mnogo lažje pokurimo tudi s spremljajočo telovadbo, kajti OH so namenjeni direktni pretvorbi v krvni sladkor in fosfate za krčenje mišic. Sestavljeni OH v polnovredni hrani zagotavljajo počasnejše in enakomerno vsrkavanje v kri in sproščanje te energije v telesne funkcije. Na ta način brez viškov glukoze v krvi in reakcij inzulina nastane manjša potreba po vnešenih kalorijah in količini takšne prehrane. Enakomerno vsrkavanje vpliva zelo ugodno tudi na življenje posameznikov z diabetesom.
Prehrana z rastlinskimi polnovrednimi živili je tudi edina dolgoročno uspešna metoda za izgubljanje odvečne maščobe in ohranjanje optimalne telesne teže. Te prehrane ne smemo enačiti z vegetarijansko, kajti le-ta še vedno vsebuje veliko živalskih beljakovin in nasičenih maščob, ki jih ne moremo takoj porabiti za energijo. Drug vir pove, da se lahko maščobe porabljajo le s povečano potrebo po kisiku in le takrat, kadar krvnega sladkorja iz OH popolnoma zmanjka. Ker pa poleg maščob vedno uživamo tudi OH, le-ti trajno preprečujejo porabo maščob za telesno energijo. Dejansko maščobe najbolje izgubljamo z zmernim tekom ali kolesarjenjem zjutraj, ko smo še lačni…
Diabetes
Presnova sladkorjev, potem ko se vsrkajo v kri, poteka s pomočjo hormona insulina iz trebušne slinavke. Če nastopi prevelika koncentracija glukoze, se izloči več inzulina, ki jo pretvori v maščobe. Poznamo dva tipa bolezni. Pri tipu 1 slinavka ne proizvaja inzulina, pri tipu 2 pa nastane odpornost proti inzulinu, ki tako svoje funkcije ne izvršuje dobro. Diabetes tipa 1 nadziramo z vbrizgavanjem inzulina glede na neprestane meritve količine glukoze v krvi, pri tipu 2 pa z zdravili omogočamo delovanje inzulina. V obeh primerih so problemi preveliki vnosi sladkorja ali padci njegove koncentracije v krvi. Diabetes povzroča tudi zaplete drugih bolezni – srca, slepoto, bolezni ledvic in živčnega sistema…
Številne raziskave povezanosti diabetesa s prehrano so odkrile, da se je bistveno višje število bolezni začelo pojavljati v zadnjih desetletjih v populacijah, ki uživajo več hrane živalskega izvora. Rastlinska polnovredna in neprečiščena hrana s pravim razmerjem OH in maščob se počasi vsrkava v kri in zagotavlja dolgotrajen vir energije. Inzulinu ni potrebno viškov energije pretvarjati v maščobe. Nenasičene rastlinske maščobe se porabljajo res za tiste funkcije, za katere jih telo potrebuje in zlahka preoblikuje, in se prav tako ne skladiščijo.
Več raziskav je bilo narejenih tudi v zvezi z zdravljenjem. Uvajanje polnovredne rastlinske prehrane je zelo znižalo potrebo po vbrizgavanju inzulina pri bolnikih tipa 1, ker je imel sladkor v krvi veliko bolj konstantne in naravne nivoje. V študiji z bolniki tipa 2 so le-ti ob takšni prehrani v nekaj tednih lahko popolnoma opustili zdravila. Količina uporabljenih zdravil za dialbetes je močno povezana tudi s količino holesterola v krvi. Vzporedno z izboljševanjem diabetesa je s polnovredno rastlinsko hrano padal tudi holesterol v krvi.
Pogoste vrste raka
V mnogih družinah se rak dojk pojavlja v več generacijah in razumljivo je, da matere skrbi za svoje hčere. Ker kaže na gensko odvisnost, je genski inženiring skupaj s farmacijo to pograbil kot izvrstno priložnost za obsežne raziskave in črpanje velikih količin denarja od države. Veliko drugih raziskav pa je že potrdilo povezavo med količino ženskega hormona estrogena in podobnih v krvi, z obdobjem plodnih let in višino holesterola v krvi. Podatki iz Kitajske študije kažejo izjemne razlike med nivoji estrogena med podeželskimi Kitajkami in zahodnjakinjami. Visoke ravni estrogena so posledica uživanja zahodnjaške hrane z velikimi količinami živalskih beljakovin in maščob.
Odkritje genov, ki mutirajo in zato sprožijo raka dojk, je seveda zelo povečalo pritiske na prepričanje, da je bolezen dedna, uspešno zgodnje odkrivanje in zdravila, ki delujejo proti estrogenom, pa na pomembnost medicine pri preventivi. Le malo ljudi iz te stroke pa razmišlja o preprečevanju poviševanja hormonov nasploh s pomočjo prehrane.
Delovanje hormonov motijo tudi kemikalije, ki v okolje pridejo z industrijskim (in kmetijskim!) onesnaževanjem. Dioksini in PCB se kopičijo v maščobnih tkivih in povzročajo genske spremembe, vendar je razvoj rakavega obolenja pogojen spet z uživanjem hrane živalskega izvora. Druga skupina teh kemikalij (PAO – policiklirani aromatski ogljikovodiki) je posledica izgorevanja fosilnih goriv in jih naša telesa presnavljajo v druge kemikalije , ki potem reagirajo z DNK, natančneje dokazano z geni, ki potem sprožijo raka dojk. Obstaja študija na Long Islandu, ki neodvisno od izpostavljenosti PAO kaže na odvisnost pojava raka na dojki od uživanja živalskih maščob in beljakovin.
V menopavzi vsem ženskam pade nivo spolnih hormonov na približno enake vrednosti. Visok nivo estrogenov pri zahodnjakinjah pomeni mnogo večjo in bolj bolečo spremembo in ima večji vpliv na izbruh drugih bolezni. Hormonsko zdravljenje bi bilo mogoče nadomestiti spet s polnovredno rastlinsko hrano, ki bi vzdrževala nižji nivo hormonov pred menopavzo, omogčala lažji prehod in odpravljala vzroke za pojav bolezni.
Rak debelega črevesa je spet veliko bolj razširjen na Zahodu. Dolgo časa že obstaja domneva, da je to posledica manjših vsebnosti vlaknin, ki se sicer nahajajo le v rastlinski hrani. Vlaknine so zelo kompleksne, jih ne prebavljamo in zato je zelo težko analizirati, kako delujejo in katere so bolj učinkovite. Velika študija v Evropi je odkrila le, da vlaknine zmanjšujejo tveganje za nastanek raka; to pa zato, ker so opazovali le vnos vlaknin. Nasprotno so v J. Afriki pokazali, da zmanjšanje uživanja vlaknin med črnskim prebivalstvom ni vplivalo na visoko razmerje obolenosti v škodo belega prebivalstva. Bistven dejavnik, ki je vplival na visoko stopnjo obolevnosti belcev, je velika poraba živalskih beljakovin, maščob in holesterola v nasprotju s črnci… V polnovredni rastlinski hrani so vlaknine v vseh svojih oblikah vedno prisotne.
Obstajajo tudi domneve, da npr. inzulinska odpornost vzpodbuja raka na debelem črevesu, ali npr.da ga kalcij preprečuje. Za odpornost proti inzulinu (diabetes 2) so dokazali, da se pojavi ob uživanju hrane živalskega izvora in prečiščenih OH. To je le vzporedni pojav z rakom in ne vzrok. O kalciju pa – deli sveta, ki zaužijejo največ kalcija v obliki prehranskih dopolnil ali kravjega mleka, imajo največ raka…
Spet, kar nekaj študij kaže na povezanost raka prostate z uživanjem hrane živalskega izvora, posebej mlečnih izdelkov. Mehanizmi, ki delujejo na razvoj tega raka, so povečane vrednosti rasnega hormona IGF1 in zmanjšana količina ali aktivacija vitamina D v telesu – spet oboje povezano en korak prej s prevelikim vnosom živalskih beljakovin in maščob.
Avtoimunske bolezni
So posledica napačnega delovanja mehanizmov imunskega sistema, ki po pomoti napade lastna tkiva telesa. Pri diabetesu 1 je to trebušna slinavka, pri multipli sklerozi so to mielinske ovojnice živcev. Imunski sistem je izredno zapletena sestava različno specializiranih belih krvnih celic, ki nastajajo v kostnem mozgu. Namenjene so uničevanju tujkov, predvsem tujih beljakovin, ki pridejo v telo. Beljakovine, ki jih pojemo s hrano, se normalno v jetrih popolnoma razgradijo na sestavne dele – aminokisline, iz katerih celice potem gradijo svoje beljakovine, kot je zapisano v naših genih. Da imunske celice lahko razpoznajo tujke, potrebujejo informacije o njih. Nekakšni “odtisi” njihovih struktur se ohranijo v specializiranih levkocitih, ki tako predstavlja protitelesa za specifične tujke.
Zgodi se, da je kakšna beljakovina iz hrane, predvsem živalske (če je je preveč), zelo podobna človeški, in da se izogne prebavi in se vsrka v kri. Imunski sistem izdela odtis, ampak ko se potem ta protitelesa srečajo z lastnimi celicami, ki proivajajo podobne lastne beljakovine, so pripravljene za napad in začnejo uničevati lastna tkiva..
V primeru diabetesa 1, ki nastane že v otroštvu, so v več študijah na Finskem ugotovili, da imajo diabetični otroci visoko raven protiteles za nekatere beljakovine iz kravjega mleka. Na Finskem je poraba kravjega mleka daleč največja in najvišja je tudi stopnja sladkorne bolezni. Ta povezanost je v različnih državah dosledna in sorazmerna. Krivulja pada do Japonske, kjer ob nekaj deset krat manjši porabi mleka skoraj ne poznajo diabetesa 1.
Da se rezultati teh raziskav ne pojavijo v javnosti kot močni argumenti, je kriv eden od največjih grehov znanosti – ohranjanje spornosti. V naravi in v znanosti obstaja še veliko nerazrešenih vprašanj. Mnoge od raziskav na enake teme se zaradi različnih napačnih pristopov ne končajo uspešno. Te raziskave potem nasprotniki odkritega v drugih raziskavah uporabljajo za ohrajanje spornost in ščitenje ekonomskih učinkov, ki se ohranjajo z ohranjanjem neznanja potrošnikov.
Multipla skleroza je avtoimunsko uničevanje mielinske izolacijske ovojnice okrog živčnih celic, zaradi česar električni živčni signali prehajajo med živci in povzročajo napačno delovanje mišic in drugih organov. Električni signali lahko prehajajo tudi v okoliško tkivo in ga poškodujejo. Spet so že ugotovili, da je največ te bolezni v severnejših deželah, kjer je tudi vezanost na prehrano iz živali večja. Dr. Swank je več kot 30 let spremljal dve skupini okrog 150 bolnikov in beležil napredovanje bolezni ter povezanost s prehrano z nasičenimi maščobami. Umrlo je mnogo več bolnikoviz skupine kjer so vztrajali pri prehrani iz živalskih izvorov.
Novejše raziskave kažejo podobno povezanost med kravjim mlekom in boleznijo, kot pri diabetesu 1. Vpliv virusov v mleku ali genetike je na večji populacijah težko opazovati. Tipično pa je, kot pri vseh modernih boleznih – med ljudmi, ki se iz (revnih) držav z drugačnimi prehranskimi navadami preselijo na Zahod, se obolevnost izjemno poveča, kar izključuje gene in postavlja v ospredje nove prehranske navade.
Različne avtoimunske bolezni imajo precej skupnega – več se pojavljajo na geografsko severnejših podočjih. Manj sončne svetlobe lahko vpliva na proizvodnjo vitamina D, prehrana pa na njegovo aktivacijo. Vitamin D je povezan z nastajanjem protiteles tako vzpodbujevalno kot zaviralno. Velikokrat dve ali več avtoimunskih bolezni prizadane iste ljudi. Vse, ki so jih proučevali v povezavi s hrano, kažejo večjo obolevnost pri prehranjevanju z več hrane iz živalskih izvorov.
Daljnosežne posledice
Osteoporoza je izločanje kalcija iz kosti. Posledično veliko prej pride do zlomov kosti in celjenje je težje. Že na začetku 1990 so raziskovalci univerze Yale našli povezanost med številom zlomov in vnosom živalskih beljakovin. Te povečajo zakisanost telesa in kalcij kot bazičen element je učinkovit nevtralizator. Povzetki nekaterih študij kažejo odvisnost količine kalcija v urinu od količine zaužitih živalskih beljakovin. Na Kitajskem je bilo razmerje med živalskimi in rastlinskimi beljakovinami le okrog 0,1 (10%), število zlomov pa 1/5 tistega iz ZDA.
Kalcitriol je aktivna oblika vitamina D in uravnava presnovo, izločanje in razporeditev kalcija v kosteh. Če je vnos kalcija čezmeren skozi daljše obdobje, telo izgubi sposobnost nadzorovanja teh procesov. Vneseni kalcij se ne razporeja v kosti, temveč izloča, prav tako pa ni nadzora nad porabo kalcija iz kosti. Mnogi znanstveniki in zdravniki uporabljajo mineralno kostno gostoto kot merilo za napoved procesov osteoporoze in prav tako jo propagira mlekarska industrija. Vendar so povečane vrednosti tega parametra povezane z drugimi boleznimi, celo z rakom dojk, niso pa povezane z razmerjem vnešenih živalskih in rastlinskih beljakovin. Tveganje osteoporoze bistveno zmanjšamo z zmerno telesno dejavnostjo, polnovredno rastlinsko hrano in zmanjšanim vnosom soli.
Ledvični kamni so naslednja razširjena bolezen, odvisna od vnosa živalskih beljakovin. Angleški raziskovalci so pokazali, da po takšni hrani pride v urinu do povečanih koncentracij kalcija in Ca-oksalata. Članek o tej raziskavi je že leta 1987 poudaril, da ta problem v svetu narašča zaradi prehrane, bogate z mlečnimi izdelki in kalcijem.
Makularna degeneracija je razgraditev makule (rumene pege), kjer se svetloba v očesnem zrklu spreminja v živčne signale. Maščobne kisline okrog rumene pege v stiku s svetlobo proizvajajo proste radikale, ki začnejo uničevati celice rumene pege. Pomembno orodje za zoperstavitev temu procesu so antioksidanti – karoteni iz močno obarvane zelenjave (brokoli, korenje, špinača). V nasprotju zelje, cvetača ali brstični ohrovt niso pokazali zaščitnega učinka in prav tako ne posamezna prehranska dopolnila z vitamini A, C ali E. Druga študija je merila količino antioksidantov v krvi in karoteni so pokazali pomembne rezultate pri zmanjšanju makularne degeneracije.
Sivo mreno lahko zdravimo s kirurgijo. Desetletna raziskava na več kot 1000 ljudeh v ZDA je pokazala, da se je siva mrena najmanj pojavljala pri ljudeh, ki so zaužili največ luteina, antioksidanta, ki je tudi sestavni del očesne leče in se prav tako nahaja v listnati zelenjavi.
Na starost začnejo delovati na nas tudi degenerativne bolezni možganov, ki smo jih nujno povezali s starostjo. Motnje razpoznavanja so lažje oblike, vendar se lahko razvijejo v duševne bolezni, kot sta Alzheimerjeva bolezen in demenca. Prva nastane zaradi kopičenja beljakovinskih oblog na stenah možganskega ožilja, demenca pa je posledica več manjših nerazpoznanih kapi, ki onesposabljajo majhne dele možganov. Te motnje so povezane s srčno-žilnimi obolenji, visokim tlakom, diabetesom in holesterolom. Pomemben dejavnik so tudi prosti radikali, ki nastajajo tudi zaradi razpada in presnove posameznih tkiv. Pred radikali ščitijo antioksidanti, ki vežejo te visoko reaktivne snovi nase, vemo pa, da se nahajajo le v rastlinski hrani.
Obstaja več študij, ki so pokazale izboljšanje razpoznavnih motenj z uživanjem različnih vitaminov. Čeprav študije postavljajo v ospredje različne probleme in snovi, z nobeno ni bilo pokazano, da bi te snovi škodovale ali poslabševale stanja teh bolezni. Študije so tudi pokazale, da se je največ demence in Alzheimerjeve bolezni razvilo pri ljudeh, ki so uživali največ nasičenih maščob, holesterola in na splošno hrane živalskega izvora.
TRETJI DEL
Vodnik dobre prehrane
V hrani obstaja izjemno veliko število različnih hranilnih snovi. Ko hrano pojemo, se že od ust naprej skozi celotno prebavno cev začnejo dogajati reakcije posameznih snovi druga z drugo in s prebavnimi sokovi. Nadaljnja presnova in spreminjanje snovi se nadaljuje, ko se hranilne snovi vsrkajo v kri in vstopijo v celice. To je zelo zapleten proces in ga nikoli ne bomo v celoti poznali in še manj razumeli. Vse te hranilne snovi in kemične reakcije skupaj usklajeno prispevajo k dobremu zdravju in poudarjanje posameznih snovi lahko podre to ravnovesje.
Mikrohranila, vitamini in minerali, ki jih posamezne vrste hrane vsebujejo v večjih ali manjših količinah, nam dajo ves svoj potencial le skupaj z drugimi snovmi iz te hrane. Ker hrano že z industrijskim gojenjem oropamo za mnoge naravne snovi, je nesmiselno pričakovati, da bi dodajanje posameznih snovi (v drugem času, v drugačnih količinah) lahko imelo enake pozitivne učinke kot naravno pridelana polnovredna hrana. Obstaja tudi že več raziskav, ki so pokazale, da posamezni dodatki ne morejo preprečiti ali ozdraviti težkih modernih bolezni, če je vsa ostala prehrana slaba.
Živila živalskega izvora so si med seboj po sestavi podobna, prav tako kot rastlinska. V živalskih je izrazito več holesterola in maščob. Beljakovin je v obojih približno enako, vendar rastlinska vsebujejo veliko več vitaminov, antioksidantov, mineralov in vlaknin. Obstajajo tudi rastline ki nam nudijo več maščob, vendar so le-te, tako kot beljakovine, drugačne od živalskih. V bistvu bi bil pri današnji, izključno rastlinski prehrani le vitamin B12 problematičen. Vitamin proizvajajo bakterije v zemlji, ki je zdrava, in ga lahko dobimo dovolj z neoprano naravno zelenjavo. Rastline, ki rastejo v takšni prsti, B12 tudi zelo dobro vsrkavajo…
Geni določajo strukture beljakovin, iz katerih je zgrajeno naše telo, organi, tkiva in posamezne celice, torej določajo tudi naše lastnosti, načine reagiranja telesnih snovi s hranilnimi in drugimi v telo vnešenimi snovmi. Na ta način posredno tudi določajo naše zdravje. Koliko pa se posamezne beljakovine zgradi in porabi, je odvisno tudi od t.i. izražanja genov, od števila operacij, v katerih se struktura gena prepiše v kreiranje beljakovine iz posameznih aminokislin. Prepis se začne, ko se določena snov, ponavadi preko celičnega receptorja, poveže na t.i. genski promotor. Tako zgrajene beljakovine delujejo v mnogih primerih kot encimi pri razgradnji snovi, ki pridejo v celico. Kateri geni se izrazijo, je odvisno tudi od tipa celic. Vse celice organizma vsebujejo enake gene in kromosomske DNK verige, vendar je narava s procesom metilacije posameznih in za določene celice nepotrebnih genov poskrbela, da se večina genov v telesu sploh ne more aktivirati.
V celice prodirajo tudi tuje in nenaravne snovi, kajti celični receptorji se včasih zmotijo in pritegnejo snov, ki je (na mestu povezave) podobno zgrajena kot naravna. Človekovo onesnaževanje planeta s organskimi snovmi iz nafte kreira veliko snovi, ki so podobne naravnim. Posledično nastali encimi pa lahko tudi ne uspejo razgraditi tuje snovi, ker ima drugačno ostalo strukturo. Genska okvara nastane, če se v celici akumulirajo te snovi ali pa celo encimi kot posledica neprestane produkcije zaradi nerazgrajenega tujka. Vse te odvečne snovi v celici se lahko vežejo ali motijo direktno DNK zaporedje gena ali pa delovanje njegovega promotorja. Če se spremenjena struktura kromosoma prenese naprej z delitvijo celice, postane ta sprememba dedna. Vse tako nastale genske spremembe pa ne povzročijo raka. Rak pomeni nenadzorovano hitro rast celic s številnimi delitvami, ki zaduši življenje drugih okoliških tkiv. Pomeni, da morajo celice dobivati veliko hrane, ki je že podobna njihovim snovem. Če jim tako hrano damo v obliki živalskih beljakovin, se ustvarijo pravi pogoji za hitro rast.
Iz kitajske študije in drugih raziskav, tudi na živalih, je razvidno, da rak ne napreduje, če mu ne damo hrane iz živalskih beljakovin. Veliko primerov pove, da lahko rakave bolezni, ki so jih sprožile katere koli rakotvorne snovi, dolga leta zaviramo, ali pa pospešimo z izbiro ustrezne ali neustrezne hrane.
Polnovredna rastlinska hrana deluje tudi, če jo začnemo uživati, ko bolezen že izbruhne. Tako s poskusi na živalih kot tudi z raziskavami že obolelih ljudi so pokazali, da se napredovanje bolezni najprej ustavi in z nadaljevanjem takšne prehrane nato oslabi in se celo pozdravi. Je pa potrebno paziti tudi na druge vidike življenja, katerih razvade lahko izničijo koristi zdrave prehrane.
Hrana, ki koristno vpliva na eno bolezen, bo čeprav ni optimalna za zdravljenje drugih, izboljšala zdravje v vseh primerih. Največ za ustavitev vsake bolezni lahko naredimo s preusmeritvijo na splošno kvalitetno rastlinsko hrano in potem z iskanjem specifičnih hranil, ki odgovarjajo potrebam posameznega bolnika.
Moderno pojmovanje celostnega zdrav(ljen)ja vsebuje ukvarjanje s celo vrsto vzhodnjaških tehnik, masaže, meditacijo, prehranske dodatke, itd. Vendar z nobeno ali z vsemi temi metodami ne moremo nadomestiti škode, ki si jo naredimo z nezdravo prehrano. Zdrava hrana je torej osnova celostnega zdravja, kajti le tako lahko dobimo tudi zadosti energije za ukvarjanje z dejavnostmi, ki zdravje dodatno izboljšujejo. Zdrava hrana pomeni tudi velik prispevek k zdravju narave, zmanjšanju onesnaževanja in trpljenja živali.
Za dvomljivce predlaga Campbell enomesečni poskus prehranjevanja s polnovredno rastlinsko hrano in nas opozori tudi na (večinoma navidezne) začetne negativne učinke, zaradi katerih lahko obupamo, ter ovire v obliki nepoznanih restavracij, receptov in nasprotno nastrojenih bližnjih ali prijateljev.
ČETRTI DEL
Temna stran znanosti
V tem poglavju Caldwell opiše svoje izkušnje z delovanjem v raznih nacionalnih odborih za zdravo prehrano in univerzitetnih organizacijah, potem ko je s svojimi raziskavami prehrane in raka ter delovanjem na Filipinih dosegel v znanstvenih krogih nek renome. Takrat se je začel izjemno razvijati trg s prehranskimi dopolnili in pojavljali so se izdelki, ki niso imeli nobene zveze z varovanjem zdravja. Začel je spoznavati močne kapitalske in politične povezave vodilnih ljudi teh združenj z mesno in mlekarsko industrijo. Njegovi nasveti o usmeritvah v polnovredno rastlinsko hrano, ki so se celo za kratek čas pojavili v enem od vladnih programov, so bili v glavnem deležni burnih nasprotovanj. Ameriški inštitut za raziskovanje raka, ki so ga ustanovili njemu podobno misleči, je bil prav tako deležen nasprotovanj in šikaniranj organizacij, ki bi morale delovati sorodno. V ozadju so bili vedno interesi prehranske industrije.
Te organizacije so bile postavljene s strani politike in industrije med znanost in javnost, z namenom da se javnosti prikrijejo informacije in znanstvena dognanja, ki za industrijo in biznis niso ugodna. Posledice so za potrošnike še veliko težje kot za posamezne znanstvenike, ki na ta način doživljajo diskreditacije z malo možnosti pokazati javnosti resnico. Prav tako pri istih zlorabah zavajanja javnosti sodelujejo iz istih virov financirani in vodeni mediji.
Znanstvena ozkost
Poročila o pomembnosti polnovredne rastlinske hrane, ki jim je bilo dopuščeno, da so ugledala širši svet, so bila s strani prehranske industrije in povezane znanosti grdo zlorabljena. Poudarki o snoveh, ki v takšni prehrani povezane ugodno vplivajo na zdravje, so pomagali pri reklamiranju in razvijanju novih prehranskih dopolnil. Maščobe nasploh so bile prav tako poudarjene kot glavni krivec za zdravstvene težave. Mesna industrija se je prilagodila s tehnologijo za odvzemanje maščob iz živil, s čimer pa odvzemajo tudi mnogo mikrohranil, ki se nahajajo v maščobah. Potrebna so nova in nova prehranska dopolnila. Prilagodila se je tudi z rejo živali, katerih meso vsebuje manj maščob (piščanci, purani, ribe). Izostanek ene vrste snovi v mesni prehrani nadomesti procentualno druga vrsta – beljakovine, vendar se zdravje prebivalstva še naprej slabša. Znanstveniki pa se še naprej osredotočajo na delovanje posameznih hranil ali spojin, na posamezne dele, organe ali celice telesa. Tako najdejo rešitve za marsikatere delne probleme, vendar se v svoji samopomembnosti ne zavedajo in ne raziskujejo, kako te rešitve vplivajo na naše zdravje kot celoto…
Industrijska znanost
Prehranska industrija ustanavlja in financira vplivna združenja, ki znanost uporabljajo za promoviranje hrane živalskega izvora. En način je vohunjenje in nadzor nad potencialno nevarnimi raziskovalnimi projekti in pravočasna priprava svojih lastnih “raziskovalnih rezultatov”. Drugo pot npr. uporablja mlečna industrija z izkoriščanjem izobraževalnega sistema za direkten dostop do otrok, staršev in šolskih kuhinj. To je zgolj brutalna in lažirana industrijska reklama, brez možnosti, da bi kdo drug na široko posredoval izsledke resničnih posledic takšne prehrane. Najbolje je “zastrupiti” že otroke…
Znanost prilagaja svoje postopke in rezultate vnaprej določenim zahtevam in pogojenim plačilom. Primer s spremenjeno linolno kislino, ki kot posledica koruzne prehrane krav nastaja v njihovih želodcih, kaže kako enostavno je preslepiti javnost in z “realistično” izvedeno raziskavo določiti neko snov kot škodljivo ali koristno. Svoje dodajo še mediji s svojim lovom na senzacionalistične novice. Na koncu se je mleko in maslo krav, hranjenih z linolno kislino “pokazalo” kot velik preprečevalec raka.
Industrija uporablja znanost le na na način, ki lahko koristi pridobivanju dobička. Ponavadi vzame določene podatke iz konteksta znanstvenih raziskav in rezultatov in podrobnosti napihne do nivojev populističnega vpliva na javnost. Skoraj nikoli niso postopki protizakoniti, le malo ljudi pa ve, kje je mogoče dobiti manjkajoče informacije za pridobitev celotne slike. Ali ni prikrivanje bistvenih informacij protizakonito, ali niso to v bistvu laži?
Naslednji primer industrijske zlorabe informacije je čudežni likopen za preprečevanje raka prostate. Ob tisočih usklajeno delujočih snoveh iz paradižnika naj bi bil le on sposoben zdravilnih učinkov. Campbellova ekipa je že prej primerjala likopen in druge podobne karotene in ugotovila, da ima vsak sposobnost reakcij na nekoliko drugačen način z drugimi snovmi. Le usklajeno delovanje vseh lahko prinese zdravilne učinke. Podobna zadeva je s sadjem in vitaminom C. Drugi viri povedo npr. o kompleksnost antioksidantov OPC. Čeprav zeleni čaj vsebuje najmočnejšo skupino le-teh, so njegovi učinki manjši kot v skorji dreves, peškah ali temnih sadežih, kot so borovnice, ribez ali grozdje, kjer je sestava teh snovi najbolj kompleksna.
Ali vlada služi ljudstvu?
V zadnjih dveh desetletjih je nastalo precej dokazov, da je za večino bolezni Američanov kriva prehrana. Upoštevajoč le-te bi priporočila vlade in njenih organov gotovo padla na plodna tla. Vendar najnovejša priporočila – ne da bi omejila dosedanje priporočene dnevne količine posameznih hranil – jih še povečuje in uvaja prehranske razpone.Čeprav je dokazano, da več kot 10% beljakovin povečuje tveganja in tudi dejansko pojavljanje številnih bolezni, so nove priporočene količine od 10 do 35%. Med ogljikove hidrate dodani sladkorji lahko zavzamejo tudi več kot polovico vseh kalorij. V resnici so za vse hranilne snovi dovoljene mnogo višje škodljive količine kot do sedaj – in to pod geslom, da takšne količine minimizirajo tveganja za kronične bolezni. Na desetine milijonov Američanov je direktno podvrženih prehrani po teh priporočilih – šolski otroci, bolnice, domovi za ostarele… Da bodo dolgoročne posledice še hujše, so te vrednosti postavljene kot referenčne in ljudje prepričani, da je vse v mejah varnega in zdravega…
Avtorjeve zveze z nekaterimi član odgovornega odbora so pokazale, da takšne količine niso bile sprejete na sestankih odbora s potrebnimi utemeljitvami, temveč v priporočila vnešene naskrivaj tik pred izdajo. Nadaljnje raziskovanje pripelje Campbella do povezav nekaterih članov odbora s prehrambeno industrijo. Čeprav zakonsko določeno, nobeden od ljudi na takšnih položajih ne razkrije teh povezav. Povezovanje vladnih znanstvenikov z industrijo je prepovedano. Zato industrija najema in dobro plačuje podkupljive akademike, ki pripravljajo naročena poročila in rezultate raziskav. Preko njih tudi vlada sodeluje z industrijo.
Vlada financira zdravstvene raziskave preko Nacionalnega inštituta za zdravje s 30 milijardami $ (2004). Od vseh področij dobi prehrana najmanj, največ pa gre za osnovne raziskave novih zdravil, prehranskih dopolnil in naprav. Šele ko so rezultati obetavni, vstopi industrija in jih do konca razvije v izdelke po svoji meri. To je veliko posredno darilo davkoplačevalskega denarja protežirani industriji, ki že tako živi na račun zdravja ljudi. Ljudje iz vlade, plačani akademiki in direktorji podjetij rotirajo na teh položajih in se niti ne zavedajo skritih motivov glavnih udeležencev te igre, ki jih Campbell v nasprotju z Engdahlom v Semenih uničenja ne pokaže direktno…
Velika medicina
Caldwell opiše izkušnje dveh izvrstnih zdravnikov, kirurga Esselstyna in splošnega zdravnika McDougalla, z zdravstvenim sistemom, potem ko sta spoznala, da s svojim naučenim znanjem ne moreta pozdraviti večine svojih pacientov. Neodvisno sta prišla do spoznanj, tudi s skrivnim izvajanjem lastnih raziskav, da večino bolezni Američanov povzroči prehrana živalskega izvora. Veliko večje uspehe pri zdravljenju sta dosegla, ko sta prepričala svoje bolnike, da so sprejeli polnovredno rastlinsko prehrano. Oba sta svojim ustanovam predlagala uvedbo programov zdravljenja s pomočjo prehrane in oba so zavrnili in celo izključili iz uradne medicine. Oba sta avtorja desetin člankov in knjig o povezanosti prehrane in zdravja ter bogat vir izkušenj iz svojih praks.
V medicinskih šoskih programih je usposabljanje o prehrani zanemarljivo, ponekod le deklarativno. Fakultete niti ne zaposlijo učiteljev, ki delujejo na tem področju, še manj pa da bi povezale prehrano z zdravljenjem bolezni. Vzrok so farmacevtka podjetja, ki financirajo izobraževanje in raziskave. Predstavniki podjetij si “prilastijo” že študente z majhnimi darili, ekslurzijami, reklamnimi predavanji. Stažisti so že povsem preparirani z navodili za predpisovanje zdravil, raziskovanja pa so lahko le tista, ki jih podpira farmacija. Tudi objavljanje rezultatov in člankov spremlja cenzura, pogosto so potvorjeni in se podnje podpišejo drugi skorumpirani akademiki. Nadaljnje izobraževanje zdravnikov je večinoma odvisno od sponzorstva farmacije. Pa vendar 100.000 Američanov letno umre zaradi “pravilnega jemanja pravilno predpisanih zdravil”.
Uporaba zdravilnih učinkov polnovredne hrane in izobraževanje ljudi o tem ogroža samopomembnost zdravniškega kadra, je napad nečesa zelo preprostega na znanje o zdravilih in visokotehnoloških postopkih. Silovit upor medicine jasno kaže, da le-ta, povezana s farmacevskim kapitalom in skorumpirano politiko, ne varuje zdravja ljudi, naloge zaradi katere pobere ogromno denarja iz davkov. Z znanjem, ki je na voljo danes o njihovem delovanju in o učinkih farmacevtskih zdravil in hrane, bi jih lahko imenovali tudi kako drugače od zdravnikov…
Zgodovina se ponavlja
Leta 1985 v Angliji Campbell med prebiranjem starejših avtorjev odkrije nekaj zanimivih stvari. Znan zdravnik izpred 150 let George MacIlwain je veliko pisal o raku in vedel že, da so meso, maščobe in alkohol veliki vzroki za njegov nastanek. V nasprotju z zagovorniki kirurgije je razvijal zamisli, da je bolezen posledica slabega delovanja več telesnih sistemov. Potem odkrije, da je isti priimek imela njegova prababica in – da je bil omenjeni zdravnik pravzaprav njegov praprastric. Žena mu omeni, da se je v njem najbrž zgodila reinkarnacija Georgove duše…
Že starogrški in rimski modreci so videli vnaprej, kam pelje prehranjevanje z živalmi. Napovedali so družbe, polne zdravnikov in odvetnikov. Nikoli prej jih ni bilo toliko kot danes. Še nikoli prej nismo tako izkoriščali in uničevali narave in preko tega tudi ne lastnega zdravja kot danes. Vendar tudi še nikoli ni bilo na voljo toliko informacij, ki so dostopne ljudem na najrazličnejše načine. Kar potrebujemo, je pogum, da jih preberemo, sprejmemo in se začnemo spreminjati… Tudi v dobro naših vnukov…
Dodatki
Natančneje opišejo:
-Poskuse s hrano rastlinskega in živalskega izvora na živalih.
-Izvedbo Kitajske študije.
-Vlogo in presnovo vitamina D.