Psihični vzroki debelosti

Ponavadi, ko želimo shujšati, psihičnim vzrokom ne posvečamo nobene pozornosti. V preteklosti so se mediji in »prodajalci hujšanja«, osredotočali le na vnos kalorij s hrano in porabo kalorij s telovadbo. V prejšnjem članku smo govorili, zakaj shujševalne diete ne delujejo in nas celo redijo. Že nekaj časa pa vemo, da so vzroki debelosti tudi psihični in čustveni. In tudi, če odpravimo vse ostale vzroke debelosti, psihičnih in čustvenih pa ne, verjetno ne bomo prišli do želene teže.

Večina shujševalnih programov povezavi um-telo ne posveča pozornosti

In to je tudi glavni razlog, zaradi katerega le-ti ne izpolnijo naših pričakovanj in ne dajejo dolgoročnih rezultatov. Nič ni pomembneje kot to, da vemo, kako komunicirata um in telo, še posebej ko govorimo o stresu.

Občutek varnosti, razumevanje in obravnavanje psihičnega ter čustvenega stresa, ima poglavitno vlogo pri izgubljanju teže.

Psihični in čustveni stres v našem telesu vsakokrat ustvari kemijske spremembe in kemija znotraj nas aktivira starodavne programe za preživetje. Če naše telo prevede kakršen koli stres v suh = varen, bo ob stresu telo hujšalo. Če pa prevede telo različne vrste stresa v debel = varen, pa bo naše telo želelo biti debelo in bo pridobivanje teže postalo zelo preprosto.

Toda kateri program se bo pri nas aktiviral? Ali se bo aktiviral odziv »Lovi me tiger« ali »Program pomanjkanja hrane«? V prvem primeru, bo telo želelo biti vitko, da lahko tigru ubeži, v primeru aktiviranja programa pomanjkanja hrane, pa bo telo želelo biti debelo.

To tudi pojasnjuje, zakaj enak zunanji stres povzroči, da se nekateri ljudje redijo, medtem ko drugi hujšajo. Ob čustvenem nasilju bo nekdo pridobil težo, kot vrsto ščita, medtem ko bo nekdo drug shujšal, zaradi stalne pripravljenosti na beg. Vse to je zelo prvinsko. Je rezultat osnovnih nagonov. Prav ti prvinski nagoni so naše telo zaklenili v nespremenljiv položaj. Vendar poznavanje teh dejstev nam nudi tudi ključ do rešitve.

Če se ne boste dovolj posvetili psihičnemu in čustvenemu stresu, ki povzroča, da se redite, bo vsaka sprememba prehranjevanja, telovadbe in vedenja, prinesla zanemarljive rezultate. Cel proces hujšanja ne bo le neučinkovit, ampak tudi zelo utrudljiv in frustrirajoč. Imeli boste občutek, kot da bi vozili avto z zategnjeno ročno zavoro.

Hujšanje postane enostavno in neizogibno, ko se začnemo počutiti varne

Največji psihični vzrok debelosti, je pomanjkanje občutka varnosti. Kadarkoli doživljamo stres, se ne počutimo varne. Zato je učenje sproščanja in pridobivanja odpornosti na stres eno najpomembnejših orodij v našem programu hujšanja.

Ko boste obvladali ta del in začutili varnost, in ko bo vaše telo prenehalo interpretirati različne vrste stresa kot lakoto in mraz, bo takoj prenehalo želeti biti debelo. Hujšanje bo postalo enostavno in neizogibno. Če vaše telo želi biti vitko, ne morete storiti nič, da bi mu to preprečili. Vaš metabolizem se bo pospešil, manj lačni boste, hrepeneli boste po bolj zdravi hrani in z lahkoto boste porabljali svojo maščobo.

Poglejmo si nekaj izmed najpogostejših oblik psihičnega in čustvenega stresa, ki lahko v vašem telesu aktivirajo programe za debelost, in ugotovimo, kaj lahko storite, da bi jih odpravili.

PSIHIČNI VZROKI DA SE REDIMO IN NE MOREMO SHUJŠATI

PSIHIČNO STRADANJE: POMANJKANJE – lakota sodobnega časa

Naši možgani lahko katerikoli stres, ki izhaja iz občutka pomanjkanja, interpretirajo kot vrsto stradanja. To pomeni, da je vsako pomanjkanje oblika stradanja. Če čutite, da v svojem življenju nimate dovolj ljubezni, zadovoljujočih odnosov, pozornosti, denarja, časa, ugleda,… gre vedno za isti občutek pomanjkanja – nečesa nimate dovolj. Kakršen koli občutek pomanjkanja, je psihični vzrok debelosti.

Ko naši možgani prejmejo sporočilo o pomanjkanju, ga morajo prevesti v fizično obliko. Ključni tip pomanjkanja, ki ga razume najprimitivnejši del naših možganov, je fizično pomanjkanje hrane, saj sta bili hrana in voda primarni dobrini, ki sta našim prednikom lahko primanjkovali. Kot rezultat tega pa je jasno, da lahko naši možgani katerokoli obliko psihičnega, čustvenega ali celo duhovnega pomanjkanja, interpretirajo kot pomanjkanje hrane.

VSAKODNEVNO GARANJE

Naslednji psihični vzrok debelosti je prekomerno delo in preveč obveznosti. Kar običajno doživljamo kot stres – nenehni napor, da zaslužimo za preživetje, da v življenju napredujemo, je napor-stres, ki se nikoli ne konča. Le-ta lahko naše telo zavede in ga prepriča, da gre za obdobje pomanjkanja hrane, to pa posledično aktivira programe za debelost.

Tak kronični stres oponaša kemijske signale, ki se ustvarijo, ko smo lačni; kronični stres je alarmanten, vendar ni življenjsko nevaren. Ne lovi nas tiger, zato ni nujno, da bo bežanje izboljšalo naš položaj. Telesni občutek je bolj podoben lakoti ali mrzli zimi: vedno je prisoten in zato se z njim moramo spopasti – stisniti zobe in nadaljevati.

Lakota in vsakodnevno garanje imata nekaj skupnega. Naše telo oboje zazna kot kronično grožnjo, ki pa ni življenjsko nevarna. Če ne jemo dovolj ali pa en dan jemo, drugi dan ne, zaradi tega gotovo ne omagamo. Vendar, če tega ne bi nadzorovali, bi se postopoma izstradali do smrti.

V sodobnem življenju deluje lakota podobno. Če zamujate v službo en dan, se ne bo zgodilo nič. Če zamujate vsak dan, dan za dnem, bost morda odpuščeni. Če boste odpuščeni, je zelo verjetno, da boste tisti mesec težko preživeli. Če vam bo zmanjkalo sredstev za preživetje, si ne boste mogli privoščiti hiše, stanovanja, morda niti hrane ne. Če nimate dovolj denarja za hrano, boste lačni.

Do določene mere imajo vaši možgani prav, ko vaš strah interpretirajo kot strah pred stradanjem. Pa vendar strah pred izgubo službe ali skrb za preživetje, še ne naredita vsake osebe debele. Vsak posameznik se na stres odziva drugače. Toda res je tudi, da je možnost, da se boste zredili, vsekakor večja, če vas nenehno skrbi, da boste izgubili službo in kako boste preživeli.

Raziskave so tudi pokazale, da je verjetnost debelosti večja pri ljudeh, ki delajo v izredno stresnem delovnem okolju ali izhajajo iz družin z nižjim življenjskim standardom.

Vendar ste lahko tudi milijonar, pa vas še vedno lahko skrbi, kako boste preživeli iz meseca v mesec, če se bodo vaše naložbe obrestovale, kako se bo gibala rast delnic, kaj če denar zaradi slabih naložb izgubite in podobno. Pomembno je, koliko vas skrbi in kako vaši možgani interpretirajo ta strah, ne pa realnost takšnega položaja.

DUHOVNA LAKOTA in POMANJKANJE SMISLA V ŽIVLJENJU

Duhovno hrepenenje je še en psihični vzrok debelosti. Je želja, da bi se povezali s svojo dušo, Vesoljem ali kakorkoli poimenujete naš izvor. Tudi to je vrsta lakote, ki lahko aktivira programe za debelost. Ko se počutimo nepovezane, je lahko hrana način povezovanja z zunanjim svetom. Pomislite, kaj počnete, medtem, ko jeste – nekaj, kar je izven vas, vnašate v svoje telo, na zelo intimen način. Povezujete se in združujete s hrano in ta hrana postane del vas; prehranjevanje postane nadomestilo za pristno povezavo, katere si v resnici želimo, pa je nimamo.

Ko stradamo duhovno, obstaja možnost, da bomo s prehranjevanjem skušali »polniti svojo dušo«.

Lahko pa se vaša lakota nanaša tudi na iskanje pomena in smisla v življenju, kar je lahko še en psihični vzrok debelosti. Raziskovalci so namreč odkrili statistično korelacijo med življenjem, ki ima smisel in bolj zdravo telesno težo.

Viktor Frankl, nevrolog in psihiater, ki je v taborišču med vojno pomagal, z različnimi psihoterapevtskimi tehnikami, svojim sojetnikom preživeti, se je veliko ukvarjal s smislom in pomenom v življenju. Odkril je, da tisti sojetniki, ki so v življenju še imeli nek smisel, npr. do konca napisati knjigo ali poskrbeti za svoje majhne otroke, so preživeli. Tisti, brez smisla in pomena, niso.

Imeti smisel v življenju, ne odloča le o tem, kako zdravi ali ne-zdravi bomo, ampak tudi, kako dolgo bo naše življenje. Torej, če lahko občutek smisla odloča o življenju in smrti, lahko z gotovostjo trdimo, da lahko vpliva tudi na to, da se bomo redili ali hujšali. Smisel v življenju nam daje večjo kvaliteto življenja, z njim pa ohranjamo tudi zdravje in zdravo težo.

Živeti življenje tako, da čutimo, da je pomembno; čutiti, da obstaja smisel našega obstoja – to hrani našo dušo. Pomen in smisel sta »duševna hrana« in mnogi med nami so lačni prav tega ključnega nefizičnega hranila.

SLEDITI SVOJEMU SRCU IN ŽIVETI SVOJE POSLANSTVO

Da ne poslušamo svojega srca in mu ne sledimo, je še en psihični vzrok debelosti.

Karkoli želite narediti, a vas je strah narediti – NAREDITE! Tvegajte in sledite svojemu srcu. Prisluhniti sporočilom svojega srca, je tudi pri hujšanju in zdravljenju bistvenega pomena. Ta sporočila so želje naše duše. Sporočajo nam, kaj bi morali početi v vsakem trenutku našega življenja. Če ne sledimo tem sporočilom, bomo nedvomno skrenili s svoje življenjske poti.

Če ne prisluhnemo sporočilom svojega srca, nas občutek hrepenenja in nezadovoljstva ne bo nikoli zapustil; stanje se bo samo še slabšalo. Negativnost namreč ovira božanski tok energije, ter s tem povzroča bolečino in čustveno stradanje.

Naše srce, naša duša ve, kaj je za nas najbolje. Zaradi različnih strahov, dvomov, prepričanj in notranjih omejitev, pa si tega ne omogočimo. Zato trpimo. In zaradi tega se lahko tudi redimo.

Če smo v službi, kjer nismo zadovoljni, kjer ne čutimo, da opravljamo svoje poslanstvo, ko nam delo ni v užitek, ko je naše delo le menjava čas/delo za denar, naša duša trpi. Če si želimo dobrega partnerskega odnosa in ustvariti družino in tega ne naredimo, naša duša trpi. Ne poslušamo svojega srca in ne živimo svojega poslanstva.

Vsak od nas je na svetu zato, da nekaj doprinese ljudem in skupnosti. Če ta namen ustavljamo in ga ne živimo, ne živimo polnega življenja. To občutimo kot nezadovoljstvo, vdanost v usodo, prestavljanje svoje sreče na prihodnost,… Kajti, ko v življenju nismo zadovoljni, omejujemo in zatiramo svojo življenjsko energijo. Vse to se lahko kaže tudi na telesni ravni, v obliki debelosti in bolezni.

Zato:

Če obstaja kaj takega, kar bi radi naredili in kar si želite narediti, a vas je strah – tvegajte in naredite! NE TUHTAJTE/TEHTAJTE – SLEDITE SVOJEMU SRCU!

Pogosto so ljudje in situacije, ki nam povzročajo največ stresa in bolečin, v našem življenju prisotni zato, da nas opomnijo, da ne sledimo svojemu srcu. To se nam lahko kaže tako preko jeznega šefa v službi, ki jo sovražimo, kot tudi preko nasilnega partnerja v odnosu, ki ne deluje.

Če se bojite sprememb, ki se bodo zgodile v vašem življenju zato, ker boste sledili svojemu srcu, je to povsem naravno. Enostavno se predajte spremembam in jim dovolite, da se zgodijo. Ne upirajte se jim, ne bodite napeti; sprostite se in dovolite, da do njih pride. Sledili boste svojemu srcu, kar pomeni, da boste končno doživeli izkušnje, po katerih hrepenite. To pomeni tudi, da se boste vrnili na pravo pot in živeli svoj življenjski smisel. Vesolje vas bo pripravljeno nagraditi.

Sledila bo prehodna faza, v kateri se boste pomikali od tam, kjer ne bi smeli biti v svojem življenju, do tja, kjer bi morali biti. Ta faza je neprijetna, a se ji ne morete izogniti. Podobno kot po kirurškem posegu, je tudi v tem primeru vašemu telesu potrebno obdobje za okrevanje in pri tem lahko čutite nelagodje. Vendar poseg lahko reši vaše življenje in isto velja za vaše srce. Vsakokrat, ko občutite prehodno nelagodnost, se poskušajte sprostiti in sami sebi izrecite naslednje besede: »To je želja mojega srca in dopuščam, da v mojem življenju pride do teh sprememb.«

Dovoliti spremembam, da se zgodijo, ko gre telo skozi preobrazbo, je najboljša stvar, ki jo lahko naredite. Nagrada pa presega vsa pričakovanja.

 

Če v življenju nimate ljubečih, predanih in zadovoljujočih odnosov, vam lahko Priročnik Priprava na zavestno partnerstvo, spremeni življenje.

Psihične in čustvene vzroke debelosti, ki so zavestni ali podzavestni, pa lahko zelo učinkovito odpravljate s poslušanjem 23 vodenih meditacij-vizualizacij za hujšanje.

V naslednjem članku bom pisala o prepričanjih, zaradi katerih ne moremo shujšati.

Viri

• S. Talbott, The cortisol connection
• C. Ryff, Study: Good health goese beyond diet and exercise, University of Wisconsin – Madison, 2004
• J. Gabriel: The Gabriel method